Ko se ozrem nazaj, vidim, kako me je življenje neprestano preizkušalo – od otroštva, ko sem se soočala z nerazumevanjem in občutkom izgubljenosti, do trenutka, ko sem izgubila svojo prvo ljubezen in najboljšega prijatelja, Martina. To je bila izguba, ki me je zlomila, razkosala moje srce in me potisnila v brezno žalosti, iz katerega nisem videla poti nazaj. A prav ta globoka bolečina je bila zame začetek – začetek preobrazbe, ki me je popeljala na pot, kjer sem našla svoje poslanstvo.
V tej knjigi delim vse. Pišem o svojih najglobljih ranah, o tem, kako sem iz temnih globin žalosti našla svetlobo – v sebi, v onostranstvu, v sporočilih, ki sem jih začela prejemati od duš, ki so odšle. Martin mi je dal največje darilo – sporočilo, da moje življenje ni zaman, da imam dar in nalogo, ki presega to fizično realnost. Tako sem začela svojo pot k duhovnosti, k iskanju sebe, in skozi to iskanje sem se naučila pomagati tudi drugim.
Knjiga “Objemi onostranstva” je knjiga o ljubezni, o odpuščanju, o sočutju. Je zgodba o tem, kako sem skozi svoje najtemnejše trenutke našla moč, da se dvignem, in kako zdaj to moč podarjam vsem, ki jo iščejo. Je knjiga za vsakogar, ki se kdaj počuti izgubljenega, osamljenega ali obupanega. Je poziv, da nikoli ne nehamo iskati svetlobe, tudi ko je vse videti temno.
Recenzija knjige Objemi onostranstva
Tjaša Budaji je mlada pisateljica, ki se je rodila leta 1990 v Mengšu pri Ljubljani. Njeno delo Objemi onostranstva je življenjski roman, avtobiografija, kjer avtorica zelo slikovito ponazarja svoje otroštvo, mladost in odraslo življenje. V delo vključi zanjo najpomembnejše trenutke svojega življenja, svoje veselje, bolečine in predvsem iskrena čustva. Vztrajnost in čustvenost sta dve vrlini, ki jo spremljata skozi celo knjigo in življenje. Knjiga je zapis njenega življenja, njenih preteklih bolečin, uspehov, padcev, pa tudi izjemno srečnih trenutkov. Na začetku svoje življenjske zgodbe se osredotoča na življenje v rojstni hiši, na nerazumevanje med štirimi stenami hiše in izjemno čustveno ponazori nepričakovano izgubo očeta. V veliko pomoč ji je Gospod Medved, ki z njo deli skrivno pribežališče pod stopnicami. V mladosti se veliko druži s sovrstniki, ki ji pustijo prelepe spomine na mladost in tam spozna tudi svojo prvo ljubezen, Martina. Kasneje se ponovno zaljubi, začne srečno družinsko življenje in postane mama. Nova življenjska vloga ji da še večjo moč pri odločitvi, da se znebi posledic težavnega otroštva in mladosti ter zagotovi varno in ljubeče okolje svojemu otroku.
Nekega dne izve, da Martina ni več. Zelo je prizadeta in čuti delno krivdo za njegovo smrt. To jo pahne v globoko brezno žalosti, iz katere sčasoma zaradi svoje vztrajnosti ponovno najde pot. Pot k duhovnosti. Začne spoznavati duhovnost, meditacijo ter prehod med resničnostjo in nedoumljivim svetom – onostranstvo. Spozna še en svet, ki ga do sedaj ni poznala. Tako osebno zraste, se pogovori s svojo dušo, ki ji pove, da je bitje svetlobe, ki nosi v sebi dar ljubezni in sočutja. Martin ji iz onostranstva sporoči, da je njeno poslanstvo tkati niti ljubezni skozi čas in prostor. Ta svet ji da pomiritev. S preučevanjem spoznava sebe, se pomiri s preteklostjo in ozdravlja bolečino. Najde svoj notranji mir, svoj smisel in svojo usmeritev. Ugotovi, da je bila prav njena stiska tista, ki je bila odločilna odskočna deska za njeno raziskovanje in uspeh na tem področju. Njeno poslanstvo postane ne le osebna rast, temveč tudi darilo za druge, ki iščejo pot k svojemu lastnemu bistvu. Začne se ukvarjati z jasnovidnostjo, angelsko terapijo in naredi tudi šolo za »lightworkerje«. Obišče Anglijo in Ameriko in poklicno ter osebno zraste.
Oprosti sama sebi ter drugim, ki so jo prizadeli, se tako razbremeni težkega bremena na duši in zadiha. Sprejme svojo preteklost, ugotovi, kdo v resnici je in kaj zares želi. Začne pomagati tudi ostalim ljudem in prav ta pomoč jo še vedno osebno bogati. Pri pisanju uporablja pretekli in sedanji čas, saj njena preteklost vpliva tudi na njeno prihodnost. Oba časa prepleta, vendar na način, da je bralcu povsem jasno, kdaj avtorica govori o preteklosti in kdaj o sedanjosti. Pri pisanju ne skopari z okrasnimi pridevniki, ki zelo slikovito ponazarjajo njeno doživljanje narave, življenja, učenja, občutij, razpoloženja in strasti. Pri tvorjenju povedi se potrudi, da bralcu čimbolj slikovito ponazori svoje doživljanje. Pri branju dobimo občutek, da pisateljica zares živi svoje življenje, da je pozitivno usmerjena k rešitvi še tako nerešljivega problema, hkrati pa v knjigi podrobno opiše, kako in kdaj se je v preteklosti tudi sama čustveno zlomila. Prav to odprto priznanje jo dela pristno, resnično in preprosto.
Pozitivno branje za vse tiste, ki se soočajo s težavami in izgubami ter sami ne najdejo izhoda iz stiske. Knjiga je napisana s srcem in pove več, kot tisoč izgovorjenih besed.
Sandra, lektorica
